Odgovor na preteklo nagradno vprašanje je: dimnik v Trbovljah

TRBOVLJE – V dvestoletni zgodovini rudarstva in energetike v Trbovljah, v Zagorju so premog začeli kopati že štiri desetletja prej, je tudi več presežnikov, ki jim je pri nas doma ali pa v svetu težko najti primerjavo. Sem vsekakor sodi tudi 360 metrov visoki dimnik ob 125-megavatnem termo-energetskem bloku v okviru Termoelektrarne Trbovlje (TET), ki so ga pred 28 leti zgradili, da bi bližnjo okolico razbremenili čezmernih uničevalnih vplivov z žveplenim dioksidom nasičenih dimnih plinov iz do takrat le 80 metrov visokega dimnika.
Seveda je šlo le za zagotavljanje možnosti večje oziroma širše razpršitve strupenih plinov, kar so investitorji dimnika vsekakor zagotovili, saj so se kmalu po zagonu novega dimnika oglasili avstrijski opazovalci ozračja, češ da je pri njih v zraku nenadoma povečana vrednost žveplenih oksidov.

Temelje dimnika so začeli graditi na koti 211 metrov nadmorske višine ob bloku septembra 1974, temeljna ploščad dimnika pa je podprta z 62 železo-betonskimi 13 metrov dolgimi piloti premera 1,7 metra. Vsak je vgrajen v živo skalo. To so v slabih petih mesecih opravili delavci ljubljanskega Geološkega zavoda in celjskega Gradisa.
Izvedbo betonskih in “šamoterskih” del na dimniku so zaupali strokovnjakom in delavcem specializiranega podjetja Vatrostalna iz Zenice, ki so gradnjo betonskega plašča dimnika in njegove šamotne tuljave začeli aprila leta 1975. Dimnik do vrha betonskega plašča so pozidali v vsega 210 dneh na način, da so drsne opaže vsak dan s hidravličnimi napravami dvigovali tri metre. Zaradi težkih zimskih razmer je bil dimnik povsem dograjen šele v začetku aprila 1976. V objekt dimnika je bilo skupaj s temeljem vgrajenega 11.866 kubičnih metrov betona, 1079 ton posebnega rebričastega betonskega železa in 950 ton šamotnega ter izolirnega materiala.

Armiranobetonski plašč dimnika seže do višine približno 355 metrov, dimna tuljava, obzidana s klinker opeko, pa dopolnjuje 360- metrsko višino dimnika. Ob vznožju ima objekt radij 27,5 metra, v najvišji točki radij betonskega plašča meri 7,7 metra, radij svetle površine šamotne dimovodne tuljave pa znaša od tal do vrha pet metrov. Ob močnem vetru dimnik niha do skoraj enega metra, grajen je tudi proti udarom strele ter naj bi prenesel potres do 10 stopnje po Merkaliju. Objekt je po svojem projektu zgradila nemška firma Karrena iz Düsseldorfa, investicijsko dokumentacijo je izdelal ljubljanski IBE, stroški gradnje pa so znašali nekaj več kot 100 milijonov takratnih dinarjev. Slavnostno so dimnik predali namenu 1. junija 1976, na dan trboveljskega občinskega praznika.

Vzdrževanje velikana terja od delavcev predvsem veliko poguma, zato za ta dela največkrat kot zunanje sodelavce zaposlijo alpiniste. Razliko od 355 metrov visokega betonskega plašča do polnih 360 metrov višine dimnika zapolnjuje šamotna tuljava dimnika.

 

Nazaj