“Vsaka domovina ima svoje nebo in svojo reko in goro, vsaka domovina ima svojo besedo, kdor jo razume, ve: TU SEM DOMA.”
Zadnji šolski dan v letu 2019 smo s prireditvijo in predavanjem o potepanju po Avstraliji obeležili dan samostojnosti in enotnosti ter si zaželeli vse lepo v letu, ki je pred nami.
Najprej smo v predavalnici B-12 prisluhnili slovenski himni in besedam profesorice Nine Markovič Korent, ki nas je opomnila, da je ta praznični čas za nas, Slovence, še posebej pomemben. Ne le da nas v teh trenutkih preveva svetloba prazničnih luči, pač pa je to čas, ki nas spomni, da znamo (ali smo vsaj znali) Slovenci v odločilnih trenutkih stopiti skupaj in izraziti svojo enotnost. 23. decembra je namreč potekal plebiscit, na katerem so se Slovenci odločili za samostojno Slovenijo. Dolga stoletja smo bili Slovenci pod tujo nadoblastjo in nismo imeli svoje države. In morda smo se prav zato, ker smo se zavedali dragocenosti svojega jezika, ker smo koprneli po svoji domovini in verjeli, da se bodo Slovencem nekoč zjasnila vremena, ohranili kot narod. V zavedanju, da moramo ljubiti domače in hkrati spoštovati tuje – to je namreč prava pot, ki vodi v prijateljstvo, sožitje med ljudmi in narodi in tlakuje pot v lepšo prihodnost, medse povabili gospo Bernardo Jurič, avtorico knjige 12.000 kilometrov greha, ki pripoveduje o 12.000 kilometrih na kolesu po Avstraliji. Gostja je na zanimiv način predstavila vsebino knjige, ki govori o tem, kako je sledila svoji želji, o pripravah, kolesarjenju, bolečinah, srečanjih z živalmi in ljudmi, o avstralskih cestah pa tudi o temah, ki so pritegnile njeno pozornost z vidika gradbene stroke. Gospa Bernarda Jurič je namreč univerzitetna diplomirana inženirka gradbeništva in magistrica znanosti tehniškega varstva okolja. V prostem času se že nekaj let ukvarja z ultramaratonskim kolesarjenjem in tekom na smučeh. Je prva na svetu dvakrat v enem koledarskem letu po dolgem in počez prekolesarila Avstralijo. In pravi: »Če si sam in poganjaš pedale skozi pokrajino, v kateri ni skoraj ničesar, se spremeniš, tvoja zavest se spremeni. Želiš si glasbe, a v tišini ti gre na živce. Pogovarjala sem se sama s sabo, gledala v nebo in na glas govorila imena zvezd in ozvezdij ter se smejala.« Na koncu svoje poti po Avstraliji pa si je menda želela slišati Golico. In s to melodijo so našo gostjo pod mentorstvom profesorice Alenke Lah Kalan presenetili tudi naši harmonikarji Andrej Bantan iz 3. b, Luka Peklar iz 3. a in Niko Filej iz 2. c. Dijake, profesorje in gostjo je ob tej priložnosti nagovorila ravnateljica, prireditev pa smo sklenili s pesmijo Silvestrski poljub v izvedbi Nike Šoštar iz 1. b in Andreja Rozmana iz 2. c Srednje šole za kemijo, elektrotehniko in računalništvo.
