Pri uri JAZ-a nam je prof. Kit Goričan uredila, da smo se preko zooma- povezali z ga. Evo in g. Aljažem iz hiše Mandrova. Predstavila sta nam Projekt Hiša Mandrova in filozofijo njunega sedanjega dela in življenja. Oba sta živela v urbanih okoljih, veliko potovala, sedaj pa sta se odločila živeti v naravi in sta se tako preselila na podeželje. Posest na kateri sedaj delata in živita je velika okrog 1,2 ha in se nahaja v osrčju gozdov med visokimi dinarskimi planotami Travljanske gore, Snežnika in Gorskega Kotarja. Ukvarjata se predvsem z oživljanjem kulturne dediščine, kreativnim ustvarjanjem, permakulturo in regenerativno samooskrbo.
Staro leseno vaško šolo, ki sta jo kupila sta lastnoročno obnovila in si ustvarila samooskrbno življenje. Zdaj je njuna hiša, ki sta jo poimenovala Hiša Mandrova, postala projekt, ki združuje ljubezen do narave, lesa in tradicije. Hiša Mandrova nosi ime po Mandrovih, kakor se je po domače reklo domačinom iz te hiše.
Pri sami obnovi hiše sta izhajala iz že obstoječega objekta, ohranila sta vse zdrave masivne, lesene dele hiše. Hiša je v celoti lesena, s kamnito podlago. Material za obnovo sta pridobila v bližnji okolici. Prav tako sta pri obnovi ohranila vse tehnike obdelave lesa, izolacije (lesna volna),zidarske tehnike-letvice in apneni omet. Veliko stvari sta izdelala sama. Ob tem sta nam povedala, da sta pri obnovi spoznala, da človek zmore veliko več kot si sprva misli. Spoznala sta tudi, da vsako stvar, ki si jo izdelaš sam izoblikuje tvoj značaj. Kot radi rečemo, da ima takšna hiša dušo, dom pa toplino.
Ob izdelavi in obnovi sta se srečala tudi z pridobivanjem in pripravo lesa in gospodarnim ravnanjem in upravljanjem gozda. Predvsem pa sta se veliko naučila o arhitekturni dediščini in spoznala stare obrti obdelave lesa kot je na primer tesarstvo.
Tesanje tramov je bilo od nekdaj zahtevno delo, tesali pa so kar v gozdu, da so furmanom olajšali vleko lesa iz gozda. Tesači so med delom bivali v gozdu, kjer so si postavili preprosta gozdna bivališča iz odvečnega lubja, vej in sekancev, nastalih z obtesovanjem in lupljenjem hlodov. Njun cilj je, da živita trajnostno in povezano z naravo. Posestvo leži 800 m nad. m. višine, kjer je zelo kratko rastno obdobje in hude zime. Živita samooskrbno in na svojem posestvu poleg tega, da gojita rastline imata tudi živali in sobivata z njimi. Njuna filozofija temelji na regerativnem kmetijstvu in permakulturnem načrtovanju.
Ob obnovi sta spoznala tudi zgodbo samozadostnosti prebivalcev vasi v preteklosti. Zaradi odročnosti in manjše prisotnosti tovarniško izdelanih produktov so morali predniki znati izdelati skoraj vse. Od metle, preprostega orodja do hiš in poslopij.
V prihodnje si želita postaviti še lesen skedenj krit s skodlami. Glavni cilji Projekta hiša Mandrova je obujanje kulturne dediščine obdelave lesa – organizacija učnih delavnic ročne obdelave lesa, izobraževanje o regerativnem kmetijstvu, permakulturnem načrtovanju in samooskrbi. Srečanje z njima in spoznavanje njune zgodbe se nam je zdela zelo zanimiva. Živimo v času, ko se mnogi v nekem trenutku zasitijo s hudim tempom in življenjem v urbanem okolju in si želijo vrniti nazaj v naravo. Mnogim izmed nas je takšno življenje dano in ga živimo že od otroštva. Čeprav nam tovrstno življenje ni tuje pa smo v zadnjem času zanemarili ohranjanje arhitekturne dediščine in se mnogokrat mačehovsko obnašamo do tega področja. Prav bi bilo, da se kot bodoči gradbeniki tega zavedamo. Na nas je, da na tem področju v prihodnje delujemo trajnostno, človeku in okolju prijazno.
Ob današnjem srečanju sem se spomnil , da je bila ena od ključnih stvari, ko sem se vpisal na Srednjo gradbeno šolo predvsem pridobitev znanja za gradnjo objektov prihodnosti – trajnostno, ekološko prijaznih objektov in ohranjanju kulturne krajine. Les je ponor ogljikovega dioksida, če je ročno predelan, je lahko ne le ogljično nevtralen gradbeni material, pač pa postane ponor ogljikovega dioksida, zato so leseni objekti del rešitve podnebnih sprememb.
Profesorica in dijaki smo današnjima gostoma naše ure hvaležni, da sta delila svojo zgodbo in izkušnje z nami. Spet smo bogatejši za mnoga spoznanja in vedenja.
Zapisal: Damjan Kovač, G2A