ŠOLA OD LETA 1959

 

 

 

Šola oz. program iz gradbeništva poteka od začetka izobraževanja 9. oktobra l.1959. Z njim beležimo nastanek Tehniške šole v Celju. Izobraževal se je en oddelek gradbenih tehnikov. Število dijakov se je na to povečevalo do največ 506 dijakov, in sicer v šolskem letu 1982/1983, ko so se z usmerjenim izobraževanjem že vpisovali tudi prvi poklicni programi.

Šola oz. učitelji stroke so vseskozi sodelovali pri gradnji novih šolskih delavnic, šolske stavbe in zunanji ureditvi šole na sedanji lokaciji, do otvoritve leta 1976. V šolskem letu 1981/1882, z začetkom usmerjenega izobraževanja, so se na šoli začeli izvajati poklicni programi; triletni pod skupnim imenom Gradbinec II (poklica zidar in tesar) in dveletni pod imenom Gradbinec I (poklic zidar za zidanje in ometavanje). Vodja gradbene usmeritve je bil od leta 1976 do 1990 Leander Litera. V šolskem letu 1990/1991 je Srednja tehniška šola usmeritve preoblikovala v izobraževalne enote. IE Gradbeništvo je vodila Cveta Sadar.

V šolskem letu 1995/1996 so izobraževalne enote postale šole. Poklicno in tehniško gradbeno šolo je do leta 1996/1997 vodila Cveta Sadar, po njeni upokojitvi je vodenje prevzela Irena Posavec. V letih 1997 do 2004 so potekale obsežne prenove vseh programov.

V šolskem letu 2004/2005 sta se dosedanjim programom pridružila še dva 3-letna programa: pečar keramik in izvajalec suhomontažne gradnje (nov program v Sloveniji). V šolskem letu 2008/2009 smo vpisali dijake še v naslednji nov program, okoljevarstveni tehnik, kateremu bomo v naslednjih letih posvečali veliko pozornosti. Ob 50. letnici nam je dijak prve generacije programa gradbeni tehnik, dr. Ludvik Trauner dekan Fakultete za gradbeništvo Univerze v Mariboru, za zbornik poslal naslednji članek.

Spomini dr. Ludvika Traunerja na šolska leta v Celju in naši ustanovi

„Ko se v mislih vrnem v srednješolska leta, se najraje spominjam začetka in konca mojega šolanja na Srednji tehniški šoli v Celju. Imel sem čast, da sem pripadal prvi generaciji njenih dijakov.

V Gaberju, znanem predmestju Celja, sem odraščal v skromnem delavskem okolju. Naša družina, kjer nas je bilo sprva šest otrok, po smrti starejšega brata leta 1939 pa pet, je živela v težkih gmotnih razmerah. Zato ni bilo dovolj denarja, da bi nas starši poslali na šolanje v Ljubljano ali Maribor, kar je še skoraj vsa petdeseta leta bilo potrebno, če si se hotel šolati za strojnega ali gradbenega tehnika. Zato sem se hočeš-nočeš vpisal na celjsko Srednjo ekonomsko šolo (SEŠ). Kmalu po tistem pa sta me prijatelja Sandi in Pavle seznanila, da je objavljen vpis v pravkar ustanovljeno Srednjo tehniško šolo (STŠ).

Pisalo se je leto 1959. Živo se spominjam, kako smo vsi trije vlogo za vpis sestavljali kar na stopnišču velikega stanovanjskega bloka v Gaberju. Med pisanjem smo se pogovarjali, ali naj se vpišemo v smer gradbeništvo ali strojništvo. Ker sem že od malih nog bil vajen streči zidarjem – nosil sem jim opeko, malto in beton po t. i. kurjih stopnicah pri gradnji stanovanjskih hiš v soseščini, ročno mešal beton in opravljal podobna pomožna zidarska dela –, se mi je porodila misel, da je najbolje, če se vpišem na gradbeništvo.

Sicer pa me je tehnika zanimala že prej, ko sem še obiskoval nižjo gimnazijo. Doma sem rad izdeloval modele letal, sestavljal lesene konstrukcije za domače živali, opravljal kemične poskuse v kopalnici ali kar na stranišču. Poslušal sem radijske oddaje s pomočjo doma sestavljenega sprejemnika, kjer sem iskal postaje z detektorjem na kosu kristala in programe poslušal z na odpadu najdenimi slušalkami. In še bi lahko našteval. V prid odločitve za tehniko je govorilo tudi dejstvo, da v nižji gimnaziji nikoli nisem imel težav z matematiko in fiziko.

Ko sem bil že dober mesec dijak na SEŠ in sem sedel v zadnji klopi med samimi dekleti, sem se vsak dan spraševal, kaj tam sploh počnem – zlasti pri prvih urah stenografije, strojepisja in drugih predmetov, ki mi niso ustrezali. Še danes se živo spomnim, kako sem od veselja skočil skozi šolsko okno, ko sem izvedel, da sem sprejet na gradbeni oddelek STŠ, a mi je bilo hkrati hudo, ker prijatelja Sandi in Pavle nista bila sprejeta. Na SEŠ me po tistem niso več videli in niti ne vem, če sem se izpisal, saj so me klicali, zakaj me ni v šolo in na športne prireditve. So namreč vedeli, da sem kot Gaberčan športno odraščal v telovadnici Partizana.

Prvi dan pouka na STŠ, ki se je pod vodstvom ravnatelja Tineta Orla začel v poslopju celjske Prve gimnazije, bom vedno pomnil. V dveh razredih smo se zbrali vsi dijaki gradbene in strojne smeri. V gradbenem oddelku nas je sprejela razredničarka prof. Julka Marinič, ki smo jo takoj vzljubili. Kot izkušena gimnazijska profesorica nas je učila zgodovino in tudi ostale splošne predmete so imeli v rokah gimnazijski učitelji. Strokovne predmete pa so nas začeli učiti inženirji, ki so si izkušnje nabrali v praksi. Tako se je začel pouk prve generacije učencev celjske STŠ, ki je do danes prerasla v eno največjih in najbolj uglednih središč srednjega tehniškega strokovnega izobraževanja v Sloveniji.