Kulturna dediščina

4

KULTURNA DEDIŠČINA

 

Naravna in kulturna dediščina sta bogastvo vsakega naroda. Ko govorimo o naravni dediščini, govorimo o delu narave, ki se nam zdi poseben in enkraten, v njem pa si ne želimo preveč človeškega vpliva. Naravna dediščina so lahko živali, rastline, celi gozdovi, jame, slapovi (deli nežive narave).

 

Z naselitvijo so ljudje začeli spreminjati okolje. Krčili so gozdove, izsuševali močvirja, spreminjale struge rek in potokov, preorali travnike, postavili zgradbe in ceste. Ljudje so priredili bivalno okolje svojim potrebam. Kulturno dediščino predstavljajo stvari, ki so jih naredili ali oblikovali ljudje. Kulturna dediščina so dobrine podedovane iz preteklosti, ki jih skupnost opredeli kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij.

 

Unescova Konvencija o varstvu svetovne in naravne dediščine razvršča kulturno dediščino v tri skupine, in sicer:

  • SPOMENIKE (arhitekturna, kiparska in slikarska dela, predmete arheološke narave, napise, jame in votline ter druge pojave, ki imajo izjemno univerzalno vrednost na podlagi zgodovinskih, umetniških ali znanstvenih vrednot),
  • SKUPINE STAVB,
  • KRAJINO.

 

Kulturno dediščino je treba razlikovati od širšega pojma kulturna dobrina. Kulturna dobrina lahko vključuje sodobna umetniška dela in druge nematerialne dobrine kot so sodobne slike in skulpture, ki jih je zaradi njihove vrednosti potrebno zaščititi.

 


 

Kulturna dediščina je torej vse tisto, kar je rezultat ustvarjalnosti človeka in njegovih različnih dejavnosti, družbenega razvoja in dogajanj, značilnih za posamezna obdobja v nekem prostoru. Zaradi njene zgodovinske, kulturne in civilizacijske sporočilne vrednosti je spoštovanje in varovanje kulturne dediščine zaveza naroda in vsakega posameznika.

 

Posebej izpostavljena je stavbarska (nepremična) kulturna dediščina:

  • stara mestna, trška in vaška jedra,
  • muzeji,
  • muzeji na prostem,
  • arheološka najdišča,
  • pokopališča,
  • gradovi,
  • cerkve, kapelice, znamenja,
  • samostani,
  • mlini in žage,
  • čebelnjaki,
  • kozolci,
  • rojstne hiše pomembnih osebnosti,
  • spomeniki in spominske plošče,
  • soline,
  • vodnjaki,
  • mostovi …

 

V Sloveniji je velik del kulturne dediščine zakonsko zaščiten. Register nepremične kulturne dediščine (RKD) je uradna zbirka podatkov o nepremični kulturni dediščini na območju Republike Slovenije. Vzpostavitev registra nepremične kulturne dediščine še ni končana. Ocenjujejo, da bo v končni fazi register vseboval več kot 30.000 enot nepremične kulturne dediščine. Zato seznam enot, ki ga boste trenutno našli s spletnim iskalnikom ali na interaktivni karti, ni dokončen in popoln. Predloge za vpis v register pripravlja Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije oziroma njegova krajevno pristojna območna enota. Zakon o varstvu kulturne dediščine določa, da se nepremična dediščina, ki je vpisana v register in izpolnjuje zakonsko predpisane kriterije ter kriterije strokovnega vrednotenja, lahko razglasi za kulturni spomenik državnega ali lokalnega pomena. Spomenik državnega pomena se razglasi z aktom vlade, spomenik lokalnega pomena pa z odlokom predstavniškega organa občine. Kulturni spomeniki predstavljajo vrhunske dosežke ustvarjalnosti oziroma ključne ali redko ohranjene dokumente nekega razvojnega obdobja in jih kot take varuje strog varstveni režim. Kulturni spomenik Slovenije je objekt, lahko pa tudi območje, ki ima izjemno kulturno vrednost bodisi na državnem ali na lokalnem nivoju. Kulturne spomenike moramo ustrezno označiti.